Sprašujem se ali smo se znašli v že naprej zrežirani računalniški igrici ali pa je Zemlja končno stopila v svojo polno moč ter si izborila prostor, da končno lahko zadiha polnih pljuč?
Trenutno že nekaj mesecev bivam v Avstraliji, uživam v objemu sončnih žarkov in potopih v neskončne razsežnosti oceana. Po ulicah se sprehaja vedno manj ljudi, ko sama lahkotnih nog raziskujem vsa čudesa narave. Zavem se kako bogati smo v resnici in da je vse po čemer hrepenimo ves čas tukaj za nas. Četudi imamo vseskozi odprte oči, se zdi, da v resnici vidimo bolj malo oz. samo tisto kar smo voljni videti.
Izropane trgovine in pogovori mimoidočih so me končno zbudili ter spomnili na to kako prepolni smo vsega in obdani s čisto preveč distrakcijami. Kopičenje hrane, da bi le preživeli. Verjetno ste se v Evropi vseeno srečevali z drugačnimi reakcijami ljudi, ki so dejansko že preživeli še toliko hujše vojne in povojne čase. Zaznavam, da so ljudje tukaj navajeni udobja in zaradi tega se je v trenutku vihranja kaosa, v njih prebudil velik strah pred preživetjem. Po drugi strani, pa zaradi števila populacije veliko ljudi sploh ne posveča posebne pozornosti in tudi hujših ukrepov do še pred kratkim tukaj ni bilo občutiti. In tudi sedaj, ko so se pričela pojavljati strožja pravila, sem sama sposobna zaznati lepoto v vsem karkoli se že pojavlja.
Verjetno smo že prišli do spoznanja, da v življenju vse mine in da naše telo ni večno? Verjetno razumemo svojo minljivost in ko jo sprejmemo, ko polno ter radostno živimo, zakaj bi se bali nečesa, kar nas tako ali tako na koncu vse čaka? Ene prej, druge kasneje. Mogoče nas je strah spoznanja in priznanja, da v resnici sploh nikoli nismo živeli?
Kako nas je lahko strah ubogega virusa ali spletk ljudi, ko smo sprejeli vse cikle svojega obstoja in se rokovali s sprejemanjem minljivosti? Je to nekaj nad čemer imamo lahko vpliv? Verjetno ne, a sigurno v času sobivanja lahko vplivamo na kvaliteto svojega obstoja, delovanja in počutja. Izbiramo lahko kaj bomo prebirali, gledali in čemu bomo posvečali pozornost.
Izberemo lahko razumevanje in dopuščanje, da ima narava svojo inteligenco obstoja in da nam je bila trenutna situacija poslana kot darilo, čeprav se ob vseh teh podobah, ki nam jih mediji ves čas slikajo pred očmi, lahko zazdi, da v tem ni prav nič lepega.
Upam, da bomo v tem času končno spoznali kdo v resnici smo in da nam nič zunanjega ne more porušiti trdnosti notranjega sveta, ki ga gradimo z razumevanje in spoznavanjem samega sebe. Kot Bitje smo neskončni in večni, ko prepoznamo to in zbudimo svojo moč, pričnemo šele resnično živeti.
Sezujte pretesna obuvala, snemite maske, ki ste si jih dnevno nadevali za različne življenjske vloge, dovolite dihu, da pretočno teče znotraj vas in se bosi sprehodite po veličastnih tleh mati Zemlje. Tukaj so skriti vsi naši odgovori in navdih, da je včasih vse kar moramo storiti to, da se kot to zna narava, prepustimo toku življenja.
Bodite zdravi. Najprej v svojem umu in tako bo posledično zdravo ter odporno tudi vaše telo.
Pošiljam vam vroče pozdrave iz Avstralije.
Ana Plešec
